INTERVJU: Glasba kot zadnje zatočišče mladih – Mihaela Kotnik

1. SPOZNAVNI DEL – MIHAELA KOTNIK KOT OSEBA

1. Mihaela, če te ne bi poznali kot glasbenico ali podjetnico – kako bi se sama opisala kot osebo?

Preprosta, vesela, delovna, zanesljiva, zabavna, razumevajoča, neustrašna, easy going.

2. Kaj te v življenju najbolj žene naprej?

– lepe stvari, občudovanje sinovega razvoja, raziskovanje glasbenega sveta

– go with the flow; opazovanje »odpiranja« novih izzivov

– raziskovanje svojega dojemanja in razmišljanja

– smisel o življenju nasploh – kako smo minljivi, kako hitro tečejo leta in kako pomembno je, da se ne pustimo zavesti negativnim pastem, ki jih je na vsakem koraku polno

– pogled iz druge perspektive, pogled »out of the box«

– zaupanje, da je/bo vse točno tako kot mora biti, tudi če stvari kdaj trenutno niso tako, kot bi si želela, kar se dolgoročno izkaže kot dejansko najboljša možna varianta;

3. Katera vrednota ti je pri ljudeh najpomembnejša?

Spoštovanje, iskrenost, razumevanje, zaupanje

4. Kako izgleda tvoj običajen dan, ko nisi na odru ali pri delu?

Najprej peljem sina v vrtec, potem pa sledi kava in začetek dela »po planu,« ki se lahko tudi dnevno spreminja. Moje delo je razgibano in všeč mi je tako. Zaenkrat da dva dni v tednu učim na Sokijevi šoli, en dan pa imam svoje učence v Slov. Konjicah; dopoldneve ponavadi izkoristim za izvajanje še drugih projektov;vaja bobnov – učenje novih stvari, ali je to delo preko interneta (maili itd.), telefoniranja in dogovarjanja, popoldne pa je učenje ali čas s sinom.

5. Kaj te najbolj sprosti, ko imaš za sabo naporen teden?

Čas, preživet s sinom, neomejeno poslušanje glasbe in igranje bobnov do onemoglosti, učenje kakšne nove pesmi, absolutno tudi introspektiva – opazovanje in raziskovanje svojih občutkov in razmišljanj o določenih stvareh.

2. ZAČETKI – KAKO SE JE VSE ZAČELO Z BOBNI

6. Kako si sploh prvič prišla v stik z bobni? Se spomniš tistega trenutka?

Mislim, da je pametno, da se dotaknem celotne moje glasbene zgodovine.

Dobro se spomnim, ko sem še v vrtcu (mali šoli, 5-6 let), vsak dan poslušala in gledala MTV. Ko se že znala pisat, sem si vsak dan, po prihodu iz šole, v očetovo beležko, delala sezname zaporednih pesmi in izvajalcev na MTV (imeli smo kabelsko TV). Dolgi seznami čudovite glasbe. Najbolj so mi ostale v spominu Genesis – I can’t dance, pa Madonna – Vogue, INXS – Need you tonight, Def Leppard – Pour some sugar on me, Michael Jackson – Remember the time, MC Hammer – U can’t touch this, Guns n roses – Sweet child o’ mine in še ogromno drugih. Takratni MTV je imel res totalno dobro, kvalitetno glasbo in videospote. Leta 1991 smo se preselili iz bloka v hišo, kjer smo imeli samo TV na satelitsko anteno, kjer pa nismo imeli MTV. Bil pa je program VIVA, ki pa ni imela veliko dobrih vsebin. V tistem času je obstajal tudi program VIVA 2, videno pri kakšnih sorodnikih, ki pa ga naša satelitska antena tudi ni potegnila. Čakala sem na kak dober komad na VIVI, da sem ga lahko posnela na videokaseto. V sliki so še bile bele pikice, ker ni bilo čistega signala, ampak videje je pa bilo treba imet, ker drugače nisem bila srečna. Zaradi redkosti dobrih vsebin, sem opustila gledanje TV-ja, čakanje na dobro glasbo in snemanje. Sem pač pogledala, kar sem imela. Delala seznam videokaset z videospoti. Videokasete še vedno hranim.

Potem v višjih razredih osnovne šole smo s sošolci tudi začeli spoznavat bolj rock glasbo. Rock glasba je bila vedno »tabu« glasba (rockerji, droge itd. – to kao ni dobro, itd.). V letih, cca 1992-1997, ko nisem imela MTV, sem sicer »zamudila« ogromno zanimivih videospotov, ki sem jih s časom sicer nadoknadila, ni pa isto. Začela presnemavati audio kasete. Od prijateljev tudi izposojala CD-je ali kasete, da sem si glasbo presnela na svoje kasete itd. Seveda sem vse tudi poslušala. Ure in ure spoznavanja in raziskovanja glasbe, tudi če so bile samo kopija, ustvarjala sem svoj arhiv, ki ga še vedno hranim. Vsaka kaseta je imela posebno vrednost. Teh kaset se je z leti nabralo več kot 500, vse oštevilčene z zaporednimi številkami in s seznami vsebin. Seveda sem se srečala tudi s problemi kot so previjanje naprej, nazaj, da sem prišla do pravih pesmi, večkrat prijet ali utrgan kasetni trak, ki ga je bilo treba zalepit z lepilnim trakom, slaba kvaliteta predvajane vsebine itd. (tudi na videokasetah) itd. Seveda takrat nismo verjeli, da se lahko tehnologija razvija s takšno hitrostjo in smo verjeli, da bodo kasete večne. V teh višjih razredih osnovne šole sem med drugimi skupinami naletela tudi na Nirvano. Pesem Smells like teen spirit mi je postala tako všeč, da sem jo ves čas poslušala. Začutila sem ta zanimiv ritem bobnov in si zaželela, da bi znala enkrat zaigrat to pesem na bobne, čeprav za začetnika bobnarja to nikakor ni enostaven ritem. Bobnov do takrat še nikoli nisem videla v živo. Tudi koncertov in prireditev ni bilo, kjer bi lahko prišla v stik bobni. Najprej sem mislila, da bo vnema izginila ampak ni bila. V bistvu je postala želja po znanju igranju ritmov vedno bolj intenzivna. Nikoli prej nisem želela v glasbeno šolo. Oče je sicer že v mojem prvem razredu želel vpisati v gl. šolo, da bi igrala klaviature, ker je videl, da sem dovzetna za glasbo, pa nekak nisem želela, čeprav sem imela neizmerno uživala ob njej. Pela sem in do onemoglosti plesala pred pečico, ker pred ogledalom v spalnici ni bilo prostora za ples. Skakala, zvijala in vrtela sem se pred pečico in v odsevu gledala, kako je mini krilo vihtelo okoli mene. Izvajala sem neki »akrobatski rokenrol.« Obožujem te spomine.

Svoj prvi CD predvajalnik dobila pri 13. letih, pri 17. letih pa prvi rabljeni računalnik s CD writerjem. Takrat je šele postalo zabavno. Zdaj sem lahko kopirala vsebino originalnega CD-ja na svoj prazen CD. Vsekakor so tudi CD-ji prejeli svoje zaporedne številke, sezname vsebin itd. Ker sem imela toliko materiala, so si začeli prijatelji izposojat CD-je in kasete, za kar sem si seveda vodila evidenco, pri čemer pa sem se spet morala kar potrudit, da sem jih dobila nazaj. Potem sem začela presnemavati CD-je tudi za druge. V času srednje šole sem tako »zažgala« zagotovo 10 CD writerjev. Kopiranih CD-jev se mi je nabralo že več kot 1000. Še vsaj 2x toliko sem jih posnela za druge. Seveda nisem pozabila na originale. Glasbo skupin, ki so mi nekaj pomenile, sem vedno poiskala na originalnih Cdjih. Tudi teh se je v letih ogromno nabralo. Taka zasvojenost z glasbo.

Bila sem tudi naročena na črno-belo slovensko glasbeno revijo Dr. Music, ki je imela na sredini barvni plakat kakšne kul skupine, na revijo Frka, ki je tudi imela na sredini plakat. Še vse hranim.

Okoli leta 2000 smo lahko začeli glasbo tudi downloadat iz interneta, preko torrentov in strani Kazaa. To je šlo zelo počasi, saj smo preko glasnih modemov morali plačevati internet glede na minute in impulze po času, ko si bil priklopljen. Še zdaj se spomnim zvokov modema ob povezovanju z internetom. Začetki interneta in downloadanja ter dostopanja do glasbe in neomejenega raziskovanja so bili tako časovno in posledično finančno omejeni. Na CD-je sem sama risala zanimive naslovnice, včasih tudi iz interneta shranila, natisnila in oblikovala v booklet-e. Booklet od Green Dayevega albuma Dookie mi totalno ni bil všeč. Dobri so bili tisti, najbolj izvirni. Pa itak, besedila niso smela manjkat.

Da se vrnem nazaj na bobne…tudi po letu, dveh (osmi razred) vnema do igranja ritmov ni minila. Postala je tako intenzivna, da sem se želela vpisati v glasbeno šolo. Jaz, ki sebe nikoli nisem videla v glasbeni šoli… Seveda je bil oče zelo proti igranju bobnov. »Daj rajše bas kitaro, ali kitaro, ali harmoniko, samo ne bobne. Kje si že videla žensko za bobni.« Vedno, ko sem omenila, bobne, je bilo tako. Potem me je v 1. letniku srednje šole, sredi decembra, tako intenzivno grabila želja po igranju, da sem šla eno popoldne trkati na vrata ravnateljice konjiške glasbene šole, ge. Zbičajnik. Ko mi je odprla, je bilo: »Ja kaj bi pa ti rada?« Jaz: »Prišla sem se vpisat v glasbeno šolo.« »Ja, kaj bi pa igrala?« Jaz…razmišljala sem, da ne bi razočarala očeta, pa sem rekla: »Kitaro.« In je rekla: »Za kitaro pa ni več prostora.« Jaz: »Kaj pa za bobne?« »Za bobne pa je.« Meni se je odprlo vesolje. In sem tako že v naslednjem tednu šla na svojo prvo uro. Ker še nisem imela svojih bobnov, sem se dogovorila, da 1x tedensko hodim še igrat cca 1-2 uri na šolske bobne. To je totalno premalo časa za kakšen očitni napredek. Doma sem prakticirala vajo na vadbeno podlago za snare (practice pad) in poizkušala »air drumming« (navidezno bobnanje po zraku).

Svoje bobne sem kupila šele kakšno leto po tem, ko sem začela hoditi v glasbeno šolo. Takoj po tem, ko sem jih postavila v svojo sobo, smo se sorodnik in dva njegova prijatelja dobili pri meni in začeli preigravati Nirvano. Bili smo v nekem smislu Nirvana cover band. Nirvana splošno nima tehnično zahtevnih pesmi, ampak Smells like teen spirit ni ravno najbolj primeren za začetnika. Še vedno sem imela veliko željo zaigrati to legendarno pesem na bobne, tako sem »grizla in grizla,« dokler nisem znala pesmi tako, kot je treba. Uživala sem v učenju tega, v vsaki ponovitvi in na koncu na cilju. Vse, kar smo drugega igrali, je bilo tehnično lažje. Nekaj mesecev za tem, smo kot skupina nastopili na Štuku, na festivalu, ki ga je organizirala naša srednja šola. Po nastopu je prišel do mene Marko Soršak – Soki in vprašal, če bi se želela učiti bobne pri njemu. In seveda, sem bila takoj za. Sokija sem poznala po bobnanju že od prej, saj je imel svoj bobnarski solo na šoli ob vsaki šolski prireditvi. Jaz bi z veseljem šla na ure k njemu, vendar je bilo treba prepričat starša, najbolj očeta, ker ni bil najbolj navdušen. Ampak sem spet vztrajala tako dolgo, da je na koncu le popustil in rekel, da okej. Konec tistega šolskega leta sem prenehala z glasbeno šolo in sem hodila na ure samo k Sokiju. Seveda je totalno pomembna usmeritev učitelja pri razvoju tehnike igranja ampak, če nisi sam motiviran, da raziskuješ, vadiš, igraš, se razvijaš, pridobivaš tudi svoje izkušnje, potem tudi dober učitelj nič ne velja. Sama sem resno zagrabila zadevo.

(Zelo pomemben del razvoja se mi zdi tudi čas, ki sva ga s Sokijem preživela na takratnem »iRCu«, kjer sva imela svoj bobnarski kanal in sva ob večerih, on v MB, jaz v Konjicah, in nekaj let, skoraj vsak dan, poslušala radio Antenne z neomejeno količino glasbe iz 80s, 90s, komentirala občutke ob poslušanju, komentirala pesmi, šla vsak na svoji strani vadit na vadbeno gumo in se po eni uri dobila spet na Ircu in komentirala kako vajo sva imela vsak na svoji strani, tekmovala v hitrosti igranja nekaterih osnovnih vaj itd. Zabaven in produktiven čas. Ker je Soki imel hitrejši internet in je lahko downloadal takrat še mp3-je iz interneta, mi je pripravil takšna 2 CD z MP3 glasbe iz 80s, 90s, ki sta mi bila prav sveta. Od rocka, to hard rocka, do popa itd. Soki mi je tudi posodil nekaj CD-jev z metal glasbo – takrat sem tudi začela raziskovat to zanimivo področje…Metallica, Pantera, metal 80s , 90s…, ki mi je postal totalno zanimiv in poslušljiv zaradi sounda, »in your face« energije, dinamike in kompleksnosti glasbe).

Ker se v prvem bendu v treh letih ni premaknilo nič, samo preigravanje pesmi Nirvane in mogoče še kakšne druge rock pesmi, sem sprejela ponudbo drugega benda mladih potencialnih glasbenikov iz mariborskega konca. Nirvana cover band je prenehal z delovanjem, jaz pa sem nadaljevala s svojo rastjo v glasbi. Za tem sva z glasbenim prijateljem iz Celja sestavila rock band Nexys (2004-2007), s katerim smo v kratkem času dosegli kar lepe rezultate tudi avtorsko glasbo in kvalitetno izvedbo. Nastopili na Melodijah morja in sonca, Lampijončkih, Majski igrah, večkrat tudi na Štuku na različnih pomembnejših prireditvah itd. Prijavili smo se na Emo in šli v studio s profi producentom (neimenovan) posneti avtorski komad, ki je na koncu nastal popolnoma sebi nepodoben in nič kaj všečen. Ta producent je predlagal, da bi morali začeti delat pop glasbo, kar pa meni in kitaristu ni bilo všeč, saj smo rockerji in to je bil naš osnovni namen in želja. Delati rock glasbo oz. kar nam je všeč. Ostalim je bila ideja pop glasbe všeč, kitarist je kasneje to tudi sprejel, jaz pa se nikakor nisem več videla v tem. Naša pričakovanja so se pričela razhajati in sem zapustila bend. Bend je tako šel v pop vode in po dveh letih prenehal delovati. Nadaljevala sem pri Voyage (2007-2009), rock skupina iz Celja, s katero smo tudi v kratkem času dosegli lepe uspehe po slovenskih popularnih festivalih (Melodije morja in sonca, Fens, in nekaj večjih koncertov).

V času tega benda je mene je mene poklical Marko Soršak – Soki, če bi želela igrati v metal bendu. Ta adrenalinsko polna glasba me je totalno privlačila ampak si, razen za sebe, nisem nikoli upala igrati tega, ker me je bilo malo strah, da ne bom zmogla in da ne bom sposobna tega. Zato se nisem odločala za takšne priložnosti. Tudi tokrat sem sprva rekla »ne«. Potem pa sem skupino po treh mesecih poslušala v živo in sredi njihovega nastopa Sokiju pisala: »Če mi je za kakšno priložnost v življenju žal, potem mi je žal, da sem izpustila ta bend.« Spomnim se, da je bilo to v začetku meseca maja 2009 in konec avgusta 2009 meni Soki: »Majki, I vs. I iščejo bobnarja. Greš na avdicijo?« Jaz: »Itak.« Naučila sem se tri pesmi, bila sprejeta in že 10 dni za tem smo imeli prvi koncert v MC Pekarni. To je bil tak adrenalin rush, da sem v 10 dneh natrenirala cel  repertoar avtorske metalcore glasbe, ki niti približno ni bila enostavna. Sploh za če želiš napredovat iz povprečnega rockerja v metalca. Čisto drug pristop, vajb, energija, življenje v glasbi. Totalno so mi zadogajali, čisto obsedli in prevzeli. Prvič sem se v živo soočila s tem izzivom in je bi uspešno opravljen. Nekaj dni za tem smo snemali že prvi videospot »Take this fall.« Moram rečt, da je to bil res bend v pravem pomenu besede – druga familija. Od vaj, do obiskov koncertov, praznovanj rojstnih dni, piknikov, neomejenega smeha in zabavanja, itd. Totalno smo se ujeli, čeprav sem bila (sem še) 7 let starejša. To so bila moja najlepša in najbolj doživeta bendovska leta. Žal se je tudi ta, zelo potencialna, zgodba končala zaradi razhajanja interesov po nekem času oz. smo zašli iz poti proti cilju.

Od takrat naprej nimam benda. Ne da ga ne bi hotela ampak ga bom imela, ko bom začutila vajb pravih ljudi in glasbe, drugače je izguba časa. Če se to kdaj zgodi, bom vesela, če se ne zgodi, ni nič narobe. Občasno nadomestim kakšnega bobnarskega kolega, ki ima več bendov in se jim pokrivajo koncerti z drugim bendom. Kar se bendov tiče je absolutno super to, da imaš neko »obvezo« konstantno delat, migat, vadit, se učit novo glasbo, ker bend naravno pač mora nekako napredovat, drugače ni zanimivo. Kar pa absolutno postane »nonsense,« ker se po cca dveh letih intenzivnega dela in napredkov komu več ne da, ali bi živel na lovorikah že narejenega ali ima totalno druge cilje in gre bend vsak po svoje – prvotni cilj in namen je tako zgrešen in vsak se začne razvijat v svojo smer. Bend ni več bend in to ni več izziv, ker je vedno več nesoglasij.

Sama sem takrat začela snemati video coverje o drum covere, čisto za svojo dušo in izziv. Pesem, ki jo izberem, mi mora biti zanimiva in mora imet tisti »nekaj več,« ki me pritegne.

7. Zakaj ravno bobni in ne kakšen drug instrument?

Bobni so mi bili takšen poseben, zanimiv in včasih še bolj kot danes, precej nedostopen inštrument. Tudi ni bilo veliko koncertov, kjer bi se jih dalo videt oz. Sem bila premlada za to. Ko sem začela igrat, sem začutila, da je to inštrument, ki je del mene in da se želim razvijat v bobnarko. Tako super je občutek, ko lahko začutiš ritem na glasbeno podlago in ga po svoje zaigraš in se po svoje izraziš kot odgovor na glasbo. 

8. Kako so na tvojo odločitev gledali domači in okolica?

Oče ni bil najbolj navdušen, ampak so potem vsi nekako sprejeli, seveda pod pogoji – igraš lahko takrat in takrat. Po navadi je bilo tako, da sem se morala do 19h zvečer učit, potem pa sem lahko šla za 2 uri za bobne. Dostikrat se je zgodilo, da sem v tem »času učenja za šolo« samo čakala, da je ura 19h, da sem lahko šla igrat. Za okolico: Po navadi je bil problem s kakšnim od sosedov, bolj zaradi tega, ker so v tem videli/slišali samo neko razbijanje in ne kot pot učenja zame. Bobne sem selila iz svoje sobe k babici, sosedi, na podstrešje (izdelano stanovanje), nato h kitaristu na dom, nato v domov v prostor, kjer smo včasih shranili premog in je bil v zadnjih letih prazen prostor, potem v zaklonišče pod enim konjiškim blokom in nazadnje v kulturni dom, kjer sem totalno hvaležna za prostor, še danes. Igram lahko po mili volji, tudi ob 3h ponoči, če bi želela. Res sem vesela in hvaležna, da imajo posluh za to. V zadnjih letih so mi res naklonjeni, absolutno spoštujem to.

9. Kateri so bili tvoji prvi glasbeni vzorniki?

Najprej bobnar Nirvane, Dave Grohl, ki mi je vzornik še danes in sicer, ker iz rock glasbe dela čudež – to pomeni, od zanimivih ritmov, prehodov, pavz, do vse energije, ki nam jo poslušalcem predaja s svojim igranjem in ustvarjanjem, kasneje se je pridružil Mike Portnoy iz Dream Theater – ker so metal, melodika, kompleksnost in neparni ritmi, ki so nekakšen tehnični izziv a še vedno imajo neko dušo; Portnoy je kompleksni bobnar s totalnim feelingom; in kasneje Matthew Garstka, ki je za moje pojme, genij in sem prepričana, da več kot to, kar se tiče kompleksnosti, človeško telo ne more proizvesti na bobnih – zanimiv mi je tudi zato, ker je vse v enem, od enormno tehničnega igranja prog metal glasbe do zahtevne jazz, fusion muske… Animals as Leaders, ki je njegov »matični« bend je tako nekako prog,.metal – jazz glasba, ki me totalno prevzame – sound, kompleksnost…skoraj vsaka njihova pesem je nekakšno glasbeno potovanje.

AMPAK, absolutno bi delala krivico, če bi rekla, da so samo ti trije.  Ogromno je vrhunskih bobnarjev oz. glasbenikov in vsak ima svoje posebnosti, katere občudujem z vsem spoštovanjem, od katerih lahko poizkušaš tudi povzeti kakšne »fore«, gibe, vaje, vajb, itd. Potrebnega je veliko preigravanja instrumenta, poslušanja različne glasbe, poizkušanja igranja različnih zvrsti, opazovanja, da se zgradiš v neko mešanico vseh idolov, kamor dodaš še svojo dušo, svojo energijo in tako nastane nov bobnar, glasbenik. Dobra tehnika – osnove, pripomorejo k temu, da se lahko lažje glasbeno izražaš. Drugače pa je ključnega pomena tudi kilometrina – torej nešteto ur preigravanja, poslušanja, nastopanja, itd.

10. Je bil kakšen trenutek, ko si želela odnehati – in kaj te je zadržalo?

V vseh letih igranja so seveda ups and downs, bolj produktivna in manj produktivna obdobja. Igram že od 15.ga leta, zdaj že več kot 25 let. Pri mojih cca. 35-36 letih je začel v mojem življenju nastajati takšen splet okoliščin, da sem postopoma dala glasbo na stran do tega, da sem šla za bobne samo 1x na nekaj mesecev. Seveda nisem bila zadovoljna s kvaliteto svojega igranja, ker moraš igranje nekako vzdrževati v »formi.« Bobni so tudi svojevrsten šport. Prejemala sem tudi različne opazke: »Kaj ne bi ti raje bobne prodala in začela delat kaj drugega? Družina in to?«, »Kaj nisi že prestara za bobne?«, »Kaj si pa drugi mislijo?« Postopoma sem začela dobivati slabo vest, ker sem očitno res čudna, ker me take stvari veselijo, ker rada grem na koncert, ker sem rada povezana z glasbo na tisoč in en način in sem v tem smisli tudi »zahtevna«, ker sem pač, kar sem in nisem kot večina. In sem postopoma nehala igrat in se začela »spreminjat« oz. »prilagajat« v skladu s pričakovanji okolice glede na moja leta.

Nikakor nisem čutila, da bi se odpovedala placu za vajo v kulturnem domu ali da bi prodala bobne, ni šans, tega niti približno nisem bila pripravljena naredit, ker so mi vedno bili »sveta« stvar. Večkrat me je tajnica, ko sem prinesla denar za najemnino, vprašala: »A ni škoda, da plačujete najemnino in ne igrate? Kako to, da še vedno želite imeti plac?« in sem rekla: »Ne kadim, ne pijem, imeti ta plac z bobni mi je tak poseben svet, tudi če ne igram.« Nekako tako sem se počutila, kot da bi podzavestno vedela, da bom v prihodnosti aktivna še z bobni. Nisem si hotela zapreti teh vrat, ker je pretežko dobit dober prostor za vajo.

V tistem obdobju sem začela plesti šale, nogavice iz volne, delati različne druge rokodelske stvari, ampak to ni bilo to. V meni je počasi in vztrajno začela rasti žalost in nezadovoljstvo, ker sem začela pogrešati velik del sebe. Nič ni moglo nadomestit moje ljubezni do glasbe in igranja bobnov. Trudila sem se verjet, da tako pač mora bit in bila s tem vedno bolj nesrečna. Z vsako spremembo v smer »ugajanja pravilom« sem bila korak dlje od sebe. V naslednjih letih me je življenje z večimi okoliščinami pripeljalo do tega, da sem se začela spraševati, kdo sploh sem jaz? Kaj si pa jaz želim? Kje sem tista vesela, pozitivna Majki izpred 5-10 let? Vedno neka pravila, pričakovanja, omejitve, ker sem pač ženska…nisem si bila všeč in totalno nesrečna. Če sem ženska, še ne pomeni, da se moram odpovedat svojim interesom. Nekaj sem mogla spremenit, ker tako ni šlo več naprej. To je bila nekako prelomna točka: ali se pustim grdo rečeno: propasti v svoji nesrečnosti ali pa nekaj naredim na tem, da bo prihodnost izgledala drugače. Kje se sploh vidim čez 10 let? Življenje je prekratko in prelepo, da ga ne bi izkoristila za lepe stvari in sem ga začela dojemat na drugačen način oz. gledat iz drugačne perspektive in izhajat iz sebe torej začela sem delati na tem, kaj pa jaz želim, kaj mene osrečuje, to kdo dejansko sem. Počasi in postopoma sem začela spreminjat stvari, ne glede na kakršne koli komentarje kogarkoli, ker so vedno bili in bodo vedno prisotni, tudi če in ko bi bila »po pričakovanih standardih« in nenazadnje, ne glede na navodila celotnega sistema, ki nas »sili« v neka pravila, ki niso niti približno v skladu z nami oz. nam »slepijo« naš pravi namen – nas poneumljajo in oddaljujejo od bistva (O tem bi lahko debatirala še 3 podcaste).. Popolnoma vseeno mi je takrat postalo za to, kar si kdorkoli misli o meni, to je moje življenje. Mogla sem priti do te točke, da sem se res začela zavedat pomembnosti nekaterih pomembnih življenjskih stvari in tudi spoznat delovanje celotnega sistema »sveta«, ki niti približno ni v skladu z nami oz. našim bistvom. Umetno delovanje proti našemu bistvu dolgoročno nima dobrih vplivov na nas… to sem dejansko začela videt kot priložnost, saj je z leti postalo normalno vse, kar včasih ni bilo normalno, in obratno… marsikaj je zaradi sprememb prav in marsikaj tudi ni; torej tudi če sem čudna in nisem v skladu s pravili, ni z mano nič narobe, pač sem kar sem in zakaj ne bi bila to, kar čutim, da sem. Še vedno je to bolj prav, kot pa umetno sledit pravilom, ki jih organsko čutiš kot neprimerne oz. Neskladne s sabo. (da se tudi povedat kaj na to temo)

Hvaležna sem za celoten splet teh okoliščin, ker sem danes to, kar sem in se še toliko bolj zavedam, kako velik del mene je glasba in celotni glasbeni svet. Začela sem ponovno vlagat energijo v igranje bobnov in glasbo nasploh, pustila sem tudi službo na sodišču, ki me je, poleg nekaterih drugih dejavnikov v življenju, dušila in omejevala; nekaj mesecev kasneje me je Soki spet povabil: »Majki«, zdaj imaš pa čas, pa lahko prideš učit na šolo..« in sem spet pričela z učenjem na njegovi bobnarski in kitarski šoli (Soki, res hvala za priložnost in podporo) in nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj odpirala svoj s.p. Vse to je vodilo do tega, da se je zgodilo točno to. Šla sem v to z mindsetom: »Če pa ne bo šlo, pač ne bo šlo, ne bom prva in niti ne zadnja, ki bi zapirala s.p.«. Zaupam, da je vse tako, kot mora biti in se nekako priložnosti kar same odpirajo in razvijajo tako, kot je najbolj prav. Ni samo igranje bobnov. Uživam v vseh stvareh, ki jih počnem v povezavi z glasbo. V letu 2023 sem delala celo v artist hospitality teamu na Metaldaysih, kar sem si vedno želela, pa sem odlašala, zaradi »pametovanja« okolice. V lanskem letu sem nepričakovano začela tudi z bookingom koncertov glasbenih skupin, kar se mi zdi fascinantno in sem vesela vsakega pozitivnega efekta v tej smeri. V Slov. Konjicah imam že kar nekaj svojih bobnarskih učencev. Zanimivo in prav je, da pridejo na učenje bobnov tudi mamice in totalno uživajo. Bobni res niso tabu, mislim pa, da so totalno zanimiv inštrument, ker s tem razvijaš same pozitivne »posledice« na možgane in posledično na celotno telo. 

Ovire in padce sprejemam kot del svoje poti in rasti, ovire in padci, ki so se v preteklosti naredili, ker sem v dobri veri poslušala in upoštevala pametovanja drugih, so boleli 100x bolj.

3. GLASBA KOT POSLANSTVO

11. Kaj zate osebno pomeni glasba?

Glasba je svoboda! Te vibracije mi povzročajo najrazličnejše intenzivne občutke. To je tak poseben individualni svet. Sama pravim, da sem lahko zadeta od glasbe. Absolutno mora biti tudi dober zvočni sistem, da lahko čim bolje začutiš vse. Po navadi preberem tudi besedila, ki so smiselno povezana z melodijo in tako začutim celotno zgodbo pesmi. Neke vrste raziskovanje. 

12. Kako se izražaš skozi bobne – kaj poveš z ritmom?

Razvijanje tehnike oz. t.i. osnov za igranje je neke vrste abeceda s katero tvoriš besede in se potem tako izražaš po bobnih. Sama poudarjam tehniko zato, ker olajša to izražanje. Seveda je tudi od razpoloženja odvisno, kakšne ritme bom igrala, kakšne prehode bom delala. Najbolje je po svoje kreirati ritme na različne glasbene podlage, odvisno kaj v danem trenutku najbolj čutim. Totalno super mi je, če imam čas, si naredim recimo YT ali Spotify in se prepuščam presenetiti, katero pesem mi bo aplikacija ponudila. Dostikrat me preseneti. In padem v vajb pesmi. Meni se zdi, da je instrument orodje, da se lahko izraža duša.

13. Ali verjameš, da glasba lahko spreminja ljudi?

Absolutno. In tudi verjamem, da, ali imaš to »darilo« dojemanja, čutenja glasbe, ali ga pa nimaš. Če pogledam samo sebe, tako kot lahko z meni dobro glasbo zavibriram v pozitivnem smislu, tako mi na drugi strani glasba, ki mi nekako ne sede, lahko povzroča kar »frustracijo« ob poslušanju.

14. Kako se počutiš, ko vidiš odziv publike na svoje igranje?

Vsekakor je prijeten občutek, ki ti da še dodatno spodbudo – pospešek, adrenalin. Ko tudi ljudje začutijo iskrenost tvojega predajanja inštrumentu oz. igranja. Ne zbiram potrditev ali pohval, sem pa vesela vsake. Delam to popolnoma zato, ker v tem uživam in mi je izziv.

15. Kaj je tisti občutek na odru, ki ga ne more nadomestiti nič drugega?

Odra ne jemljem kot bav-bav. Če štima ozvočenje, to pomeni, da slišim glasbo, na katero igram, potem se lahko sproščeno vživim v igranje; če te stvari ne štimajo, težko sproščeno igram, ker se moram koncentrirati na to, da sploh kaj slišim od glasbe.

4. STANJE GLASBE V SLOVENIJI

16. Kako ti vidiš trenutno stanje glasbene scene v Sloveniji?

Po mojih izkušnjah: številčnost dogodkov se je povečala, pa tudi ponudba glasbenih skupin je večja, celo večja od povpraševanja. Glede na splošno boljšo kvaliteto glasbenih skupin in glasbe, je glasbeniku kar težko izstopati. Moraš se zelo potruditi, vztrajati in gre. Sama ne spremljam radijskih postaj; če že moram, je to Val 202, ker podpirajo kvalitetne avtorje, ali Radio Si. Tudi TV-ja ne gledam. Kako jaz vidim stvari. Ne obsojam, da ne bo pomote. Različni smo si in prav je tako. Seveda se vsepovsod med vsem balastom najdejo tudi kvalitetne informacije, pesmi, material. Žal mi je edino, da v večini mainstream predaja za dobro, kar je po navadi podpovprečno oz. daleč od nečesa, kar bi lahko rekla »wow, nekaj novega, pristnega, dobrega«. Samo zato, ker ima pesem neko pocukrano ali »pivsko« besedilo na že tisočkrat slišano glasbeno podlago, mogoče spremenjeno samo za eno majhno noto, in neokusen videospot, še ne pomeni, da je dobro. In v večini povprečni ljudje kar vzamejo to za HIT. Banalni primer: »Brajde« WTF? V tem smislu pač (da koga ne užalim). Tudi za dober originalen pop komad se je potrebno zelo potrudit da se dejansko dobro sliši. Sama se ne omejujem glede zvrsti; če me pesem premakne v duši, je lahko katerakoli pesem: rock, grunge, fusion, pop, metal, jazz, ambiental…tega je ogromno. Nostalgija! Uf. 😉

Imamo različna dojemanja in razumevanja glasbe oz. realnosti nasploh itd. Eni so športniki, drugi glasbeniki, tretji knjižni molji, četrti radi hodijo v gore itd. Hočem reči, da ljudje vzamejo za sveto vse, kar dobijo na radiu, TV-ju, ne glede na dejansko kvaliteto, in verjamejo, da je pač to, kar je na radiu, TV-ju, pač najboljše in malokdo dejansko razmišlja in raziskuje naprej in se raje kar poistoveti z videnim, slišanim. Ljudje se zadovoljijo s tem, kar vidijo, slišijo in gredo tudi na takšne koncerte. Zato so športne dvorane s takšnimi koncerti vedno polne. Ni vse slabo, daleč od tega, vendar pa je vsaj 70% dogodkov v tem smislu: videl na TV-ju, isto je videl frend, on je reku da je okej, meni je tudi okej, greva na koncert.. Otroci videli in slišali pri starših, potem je ziher okej. Najbolj ironično pa je, da je veliko ljudi, ki »proizvaja« lahko prebavljivo in pocukrano glasbo, v resnici dobrih glasbenikov z veliko glasbeno širino. Nekateri delajo glasbo zgolj zaradi zaslužka, zato je veliko generične glasbe narejene za zadovoljitev povprečnega ali podpovprečnega poslušalca, gledalca, ki nima niti zahtev po čem boljšem. Tam se ustavi, človek uživa, celotno pesem zna že po enem poslušanju, ker je besedilo in glasba zelo podobna temu, kar je predhodno že videl ali slišal, na koncertu malo spije in se dere besedilo refrena… in ne potrebuje več, ker se s tem neizmerno zabava. Kdo sem sploh jaz, da bi sodila. Ne obsojam, prav je, da smo si različni.

Dobre glasbe in pristnih videospotov je bilo v 80ih, 90ih letih ogromno. Pogrešam to. Dandanes neka popularna glasba nima več smiselnega videospota. Kakor hitro zaideš v alternativno glasbo, se glasbeni svet odpre v čisto drugi dimenziji. Toliko idej in srčnosti.

17. Imajo mladi glasbeniki danes več ali manj priložnosti kot nekoč?

Menim, da imajo več možnosti, ker je več dogodkov, je pa tudi tako, da je tdi več dobrih mladih glasbenikov. Mladina do 29.leta ima kar nekaj možnosti, da se pokaže. Obstajajo različni razpisi, natečaji in različni dogodki, ki podpirajo glasbeno mladino, kar je super, saj morajo pridobiti tudi izkušnje nastopanja. Če se do 29.leta nekako ne uveljaviš, je potem težje, ko si že cca. 40 let, izkušen, zrel, kvaliteten, znaš ločit zrno od plevela. Ni nemogoče, je pa potrebno vložiti več truda in dobra ideja, da izstopaš in si te ljudje zapomnijo.

Menim, da mladim manjka vztrajnosti in motivacije. Prehitro obupajo. Pri igranju inštrumenta, posebej bobnov, ki so tako veliki, je treba vzeti v zakup, da pri nastopih pač sledi pospravljanje bobnov, postavljanje na oder in ponovno pospravljanje in postavljanje doma (sploh na začetku, ko imaš samo en set). Ko je treba dlje časa preživet z instrumentom, po navadi sledijo izgovori. Večina jih pričakuje instant napredek in rezultat. No-go, you have to work for it. Z urami, dnevi, meseci dokaj rednega igranja, se začnejo kazat lepi rezultati. Zato tudi cca 80-90% na neki točki odneha igrat, se jim ne ljubi, preidejo na kakšen drug hobi. V življenju pač nič ne pride samo od sebe, za vsako stvar je treba delat in prav je tako, dolgoročno vsaj lažje ločiš zrno od plevela.

18. Se ti zdi, da se kakovost glasbe izgublja ali samo spreminja?

Kakovost glasbe se vsekakor spreminja na boljše, na bolj dovršeno. Seveda za tiste, ki to želijo slišat torej ciljam predvsem na alternativno glasbo. (Če bi primerjala recimo naše Siddharto, Dan D, AloStari, Elvis Jackson, Guilty of Joy,..še ogromno drugih.. po kvaliteti glasbe in izvedenega koncerta, bi jih lahko umestila v sam vrh svetovnih bendov iz 90ih. Dandanes pa so stvari malo drugačne. Težko je sploh priti na mednarodno sceno. Veliko je kuhinje in podkrepljenega z denarjem, vezami.)

19. Kako gledaš na vpliv družbenih omrežij na glasbo in glasbenike?

Absolutno so dobrodošla, ker je to po navadi kar prvi stik z glasbenikom oz. vpogled v trenutno dejavnost samega glasbenika, glasbe. Govorim o IG in FB. Tam so tudi povezave na vse ostale potrebne informacije. YT ali Spotify ti ponudi poslušanje vsebin, kjer se lahko takoj prepričaš ali ti je neka zadeva všeč ali ne. Od glasbe, posnetkov v živo, fotografij… Nekajkrat se mi je že zgodilo, da kakšne skupine nisem poznala ali, da mi recimo niso »potegnili« posnetki, sama glasba, ko sem slišala na teh medijih, ko pa sem slišala v živo, pa mi je bilo totalno noro in so me prepričali na tak način. Če gledam iz vidika glasbenika, so družbena omrežja dobra referenca za promocijo in veliko se da spromovirati preko tega, tudi iz vidika iskalca benda je tako, da tam najde vse kar potrebuje. Glasbeniki med sabo lahko slišijo, spoznavajo, kaj ustvarjajo kolegi. Vsekakor dobo okno v svet. Dandanes je ta stolpnica že kar preveč nasičena in spet pride do izraza to, da si samosvoj, originalen in prepoznaven, zato priporočam razviti tudi svojevrsten imidž oz. Prepoznavnost.

20. Kaj po tvojem mnenju Sloveniji manjka na področju glasbene podpore?

Na podlagi izkušenj… Če dogodek organizira javna uprava (občina), bo vzela za igranje ponavadi že uveljavljene skupine in jih bodo plačali, kot se za glasbenike spodobi. Torej, ko si med uveljavljenimi in sprejetimi med poslušalci, si not. Na tvoj koncert bo prišlo veliko ljudi, kar je idealno za organizatorja, zato se na podlagi tega tudi odločajo. Manj znani glasbeniki lahko pridejo tukaj zraven le v primeru, da imajo veze in primerno glasbo. Kakšen kvalitetni avtorski rock kot predskupna je že preveč. Torej spet nekako igra vlogo mainstream, ki bo pripeljal poslušalce na pijačo.

Kot neuveljavljenemu glasbeniku ti ne preostane igrati drugega kot v kakšnih klubih, barih itd., kjer pa je honorar odvisen od števila prodanih kart po tem, ko odšteješ stroške izvedbe dogodka, ali pa v mladinskih centrih, kjer honorar bolj kot ne pokrije potne stroške in ti ostane še toliko, da lahko kupiš nove bobnarske palice, ki si jih tekom koncerta obrabil, in nove kitarske strune. Žal, je trenutno stanje v Slo takšno. Menim, da bi moralo biti na razpolago več javnih sredstev, ki podpirajo tudi ta del kulture; več financiranih natečajev, ki niso pogojeni z leti (do 29 let), saj ima glasba velik vpliv na razvoj mladine. Starejši so bolj izkušeni, zato se lahko mlajše generacije od njih še kaj naučijo.

Več festivalov, kot je Gora rocka ali Kolpa music fest. Stroški organizacije festivala so se v zadnjih letih tako povišali, da je marsikakšen dober festival prenehal z delovanjem, kar pa je škoda. Na festivalih, koncertih z večjimi glasbenimi skupinami se tako glasbeniki povežejo, spoznajo med sabo, obiskovalci spoznajo novo glasbo in tako se, počasi in vztrajno, širi krog.

Kolikor mi je znano, smo v Slo še vedno lahko srečni, saj v tujini (Graz) še neuveljavljene skupine morajo plačati, da sploh lahko igrajo.

5. VPLIV GLASBE NA MLADE

21. Kako glasba vpliva na mlade danes? (22., 23. 24. skupni odgovor)
22. Se ti zdi, da glasba pomaga mladim izraziti čustva, ki jih ne znajo ubesediti?
23. Kakšno vlogo ima glasba pri oblikovanju identitete mladih?

Z glasbo se mladina poistoveti in glasba že dolgo ni več samo glasba ampak je še vse ostalo zraven… stil oblačenja, obnašanja, razmišljanja. Spet je tu mainstream, ki po navadi predstavlja lažno realnost, s katero se predvsem najstniki poistovetijo in skušajo slediti različnim predstavljenim trendom (vizualno, karakterno…), kar ni ravno najbolj prav, ker prejmejo napačno predstavo o realnosti in pogostokrat zaidejo na neko stranpot daleč realne predstave, na drugi strani pa bolj alternativna scena, s katero se spet poistoveti en del posameznikov; z besedili, z melodijami, tudi z uporništvom, oblačenjem, obnašanjem, itd. za kar menim, da je vseeno bolj realno, kot neki pocukrani mainstream. Mislim, da ima glasba največ vpliva na izoblikovanje najstnikov. Glasba te nekako razume, ko si dobre volje, ko imaš težave, ko prebolevaš nesrečno ljubezen, ko te nihče drug ne razume, z besedili se poistovetiš in ti je lažje, jočeš, se smeješ…izražaš čustva itd. Takrat se tudi največ otrok/najstnikov odloča za to, da bi igrali nek inštrument (kitara, bobni, bas, petje), da bi se tudi oni lahko izražali, kot njihovi idoli. 

Vsekakor interes po znanju igranja inštrumenta ni nič slabega, saj s tem vlagaš energijo in fokus v svoje znanje, ki ga boš lahko uporabil, da se boš z njim glasbeno izražal.  Dokazano je, da se možgani glasbenikov razvijajo drugače, kot tistih, ki ne dajo nič na glasbo. Ko začneš igrat nek instrument, začneš tudi glasbo poslušati na drugačen in bolj intenziven način.

24. Bi več glasbe in umetnosti v šolah pomenilo bolj zdravo družbo?

Absolutno ja, vendar bi moral biti posluh tudi za predstavitev alternativnega izbora. Ne moreš si ustvariti mnenja o stvareh, ki jih niti ne poznaš. Spoznavanje in realna predstava stvari, glasbe, umetnosti, tako kot je, ne samo ozkoglednost tega, kar definira posameznega učitelja.

25. Kaj bi sporočila mladim, ki razmišljajo o glasbeni poti, pa jih je strah?

V življenju te ni treba biti strah ničesar. Vsi smo ljudje in vsi smo krvavi pod kožo. Vsak »strah« vzemi kot izziv. Po navadi je mlade »strah« da bi kaj napačno zaigrali ali da bi kaj pozabili sredi nastopa. Karkoli se zgodi, ni nič nenavadnega in se lahko pripeti popolnoma vsakemu glasbeniku, tudi tistim, na svetovnih odrih. Ne bo konec sveta zaradi tega. Naj ti ne bo vodilo strah ali to, da bi se zmotil. Veš kolikokrat se moraš zmotit, da potem enkrat znaš? To je del poti.

6. MIHAELA KOTNIK KOT POSLOVNA ŽENSKA

26. Poleg glasbe si tudi podjetnica – kako združuješ ustvarjalnost in posel?

Sama pravim, da imam sanjsko službo, saj je ustvarjalnost brez omejitve moj posel. Kaj lepšega kot to?

27. Je bilo težko stopiti na samostojno podjetniško pot?

Najprej sem sicer oklevala, potem pa sem sprejela mindset: »Bo kar bo, če bom po enem letu morala zapreti s.p., ga pač bom. Ne bom niti prva niti zadnja, ki bi to naredila. Tudi, če ga zaprem, bo okej. Vedno sem se znašla, tudi zdaj se bom.« Hvala Soki, za priložnost in odskočno desko za marsikaj. 

28. Kateri izzivi so najtežji, ko si hkrati umetnica in podjetnica?

V bistvu mi noben izziv ni težek ker mi je vse zanimivo. Tudi če je naporno, jemljem to kot hvaležnost, da lahko delam na tem področju, ki me veseli.

29. Kaj te je posel naučil o sebi?

Nič ni nemogoče. Ljudje si po nepotrebnem komplicirajo marsikakšno stvar in nasedejo pametovanju okolice namesto, da bi si sami ustvarili realno sliko. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj imela s.p. ravno zaradi tega, ker sem vedno imela pod nosom »kaj boš ženska z bobni; ne nori; v glasbi ni denarja; itd.« in ravno to se je zgodilo. Z mindsetom, da če bo treba zapret, bom pač zaprla, so what. Ne gledam toliko iz finančnega vidika kot iz vidika osebnega zadovoljstva opravljati sanjsko službo. Nisem v glasbi zaradi denarja ampak zaradi ljubezni do glasbe. Finančni del se razvija kot posledica ljubezni do glasbe. Lep občutek.

30. Kako pomembna je po tvojem mnenju finančna pismenost za umetnike?

Hja. Kar težko vprašanje. Je dejansko zelo pomembna, ker so stroški obratovanja s.p.-ja kar visoki vendar še vedno ne kritični. V prvih letih so sicer malo manjši, kot po treh letih. Zato bom še v prvi polovici tega leta pripravila dokumentacijo za pridobitev statusa kulturnika, kjer bo, upam, odpadel ta del prispevkov in zavarovanja.

7. RAVNOVESJE MED SRČNOSTJO IN REALNOSTJO

31. Kako ohranjaš ravnovesje med strastjo do glasbe in realnimi življenjskimi obveznostmi?

Tudi, ko je naporno, vzamem to kot »hvaležnost,« da lahko delam to kar me iskreno veseli. Če nebi šla čez takšne življenjske preizkušnje, verjetno ne bi imela takih močnih zavedanj okoli tega. Zdaj sem šla »all in« in brez zadržkov. Včasih mi je naporno samo zaradi tega, ker sem posledično zaradi tega manj časa s sinom. Trudim se na več načinov kvalitetno izkoristiti čas, ko sva skupaj. Mislim, da je vsekakor boljše to, kot pa vsakodnevna rutina prihoda iz službe in preživljanja prostega časa za TV-jem.

V bistvu se ne obremenjujem preveč s prihodnostjo, ker zaupam, da bo vse okej. Tudi, če ne bo okej, se bom nekako znašla.

32. Se kdaj počutiš razpeta med tem, kar ljubiš, in tem, kar moraš?

Načeloma ne. Mogoče samo v primeru, da se moram učiti kakšne pesmi, ki mi žanrsko  niso všeč. To se zgodi v kakšnem repertoarju, ki se ga moram naučit, ko nadomeščam kakšnega kolega bobnarja, ko se mu pokrivajo špili z drugim bendom. Tudi to vzamem kot del službe. Sprejmem, naredim, ne razmišljam toliko, da mi ni všeč.

33. Kaj ti pomaga, ko pride do izgorelosti ali dvomov?

Učim se »oddahniti« ne »odnehati«  in to sprejemam kot del procesa razvoja.

8. OSEBNA RAST IN PRIHODNOST

34. Kako se je Mihaela danes razlikuje od tiste na začetku poti?

Zelooo široko vprašanje. Vsaka izkušnja je pomemben del mojega mozaika. Z vsemi vzponi in padci sem danes to, kar sem. Nič ne bi spremenila.

35. Kaj te je glasba naučila o življenju?

Zdaj sem bolj prepričana v sebe, kot sem bila takrat, ko sem bila še brez izkušenj. Vedno sem tudi poslušala dobronamerne nasvete drugih, vendar pa je vsak od nas drugačen, vsak bo z isto stvarjo lahko imel drugačno izkušnjo, zato je kljub nasvetom dobro, da se sam prepričaš o stvareh in da te pod nobenim pogojem ni treba biti ničesar strah. Vsi smo ljudje in vsi smo krvavi pod kožo. Pot do »cilja« oz. »sanj« ni lahka, ni pa nemogoča, zato vztrajaj, tudi če z majhnimi koraki; tudi pot do cilja je pomembna, ne samo cilj.

36. Kakšne so tvoje želje za prihodnost – glasbene in osebne?

Da bi lahko čim dlje delala vse, kar me osrečuje.

37. Ali obstaja kak projekt, ki ga še nisi uresničila, pa si ga želiš?

Kaj vem. Ne vem.

9. ZAKLJUČNI, GLOBOKI DEL

38. Če bi morala glasbo opisati z enim občutkom – kateri bi bil?

Blaženost

39. Kaj bi svetovala sebi, ko si bila na začetku poti?

Just go! Probaj. Brez strahu! In verjemi vase.

(V bistvu vse to, do česar sem z leti prišla. Ampak vse to je bilo potrebno, da sem danes to kar sem, tudi bolj spoštujem vse, kar imam.)

40. Kaj želiš, da ljudje začutijo, ko poslušajo ali gledajo tvoje nastope?

            Mojo iskreno strast do glasbe.

41. In za konec – kaj pomeni Mihaeli Kotnik živeti »VSE o VSEM«?

Pomeni, da smo odprti za karkoli nas čaka v življenju, ne glede na to, ali so dobre ali slabe stvari, ker se morajo dogajat, dobre in slabe. Slabe stvari vzemimo kot šolo, da se iz tega nekaj naučimo, dobre stvari vzemimo, kot darilo. Bodimo odprti za sprejemanje presenečenj, ker je življenje polno presenečenj. Naj nas ne bo strah popolnoma ničesar. Ne obsojajmo in pustimo si biti realni do sebe in svojih občutenj, čustev, ne glede na to, kaj narekuje okolica ali sistem. (Seveda smo vsi »ujetniki« sistema, vendar lahko vpliv sistema zelo omejimo, v svoje dobro, in znotraj tega živimo svoj pravi namen).